Zelo rad programiram in se ukvarjam z računalniki. Ko bom odrasel, bom najverjetneje programer. Naredil sem že več iger in projektov, a idejo o kvizu Franja Malgaja mi je dala gospa knjižničarka Simona Fridl. Najprej sem raziskoval Franja Malgaja, si sposodil nekaj knjig o njem, prebrskal par spletnih strani in nato začel pisati vprašanja. Nekaj sem jih naredil v šoli, večino pa doma. Ta kviz sem delal kakšen mesec. Težave pa so se pojavile pri vprašanjih, pisanju napačnih odgovorov in iskanju resničnih podatkov, saj sem naletel na strani, ki so imele različne podatke o Franju Malgaju. Vprašanja si je bilo kar težko izmisliti, še posebej zanimiva. To mi je vzelo kar precej časa. Odgovori pa še več. Pisanje napačnih odgovorov je lahko veliko težje, kot si mislite! A sem se pri izdelovanju tega kviza zelo zabaval, saj so mi z nekaj vprašanji in odgovori pomagali tudi moji sošolci. Ko so sošolci igrati ta kviz, se jim je zdel super, nato sem jim pokazal, kako je igra narejena. Kar nekaj jih je zabolela glava. Mislim, da bi v šoli morali imeti več pouka v računalniški učilnici, saj bi se lahko tudi ostali učenci naučili ustvarjanja zanimivih iger. Kviz je najprej imel samo 5 vprašanj, nato sem ga začel nadgrajevati. Zdaj ima kviz 13 vprašanj. Igralec ima 3 življenja, to pomeni, da se lahko zmotiš samo dvakrat, sicer moraš začeti znova. In kaj se zgodi ko se prebiješ do konca? Poskusite tukaj

https://scratch.mit.edu/projects/301803159/fullscreen/

Filip Zavrnik

Mineva 110 let od uradne otvoritve naše osnovne šole, ki je potekala 6. 12. 1909.

Začetki obveznega šolstva

Preden je z reformami Franca II. in Marije Terezije na to področje posegla država, je bilo šolstvo domena cerkve. Šolska naredba je vse otroke od 6. do 12. leta ne glede na spol obvezovala k obveznemu šolanju, šlo je za prvi odlok na naših tleh, ki je šolstvo naredil obvezno.

To slovenskemu prebivalstvu, ki je bilo večinoma kmečko, ni bilo po godu (otroke so koristili  kot delovno silo, zato jim ni bilo všeč, da so bili dnevno odsotni). To lahko razberemo iz našega domačega okolja, saj je šolo med letoma 1869/70 obiskovalo le 223 učencev (128 dečkov, 95 deklic) od 323 šoloobveznih.

Šolstvo v Šentjurju

Organizirano šolstvo je v Šentjurju potekalo že pet let pred Šolsko naredbo v najetih privatnih hišah, vse do leta 1818, ko so zgradili šolsko poslopje z dvema razredoma. Število učencev se je povečevalo, zato  je šola stalno spreminjala število razredov, dokler se ni l. 1891 ločila na deško in dekliško šolo (bili sta v različnih zgradbah). Ko je tudi v njih začelo primanjkovati prostora, so mestni  in  šolski veljaki  začeli razmišljati o gradnji nove šole. L. 1908 je bil izdan razpis gradnjo nove šole. Zgradili so jo v pičlem letu in jo otvorili 6. 12. 1909.

Maj Senger

Pisal se je 21. november. Učence OŠ Franja Malgaja Šentjur je danes čakal častni Malgajev pohod, ki se je imenoval Pot okoli Šentjurja. Med učenci sedmega razreda je vladalo sproščeno, umirjeno vzdušje. Pred 110-letno zgradbo so se ob zgodnji uri počasi zbirali otroci Osnovne šole Franja Malgaja. Po vseh dogovorih in navodil učiteljev so se podali na pot. Veselja ni manjkalo. Otroci so se veselo zabavali, učitelji pa so sproščeno debatirali. Dan pred pohodom je bilo sicer čemerno vreme, a na dan pohoda je kljub zgodnji megli posijalo tople sonce. Otroci so se odpravili na pohod in kmalu zavili na pot ob reki Pešnici, ki je bila polna zaradi obilnega dežja prejšnji dan. Ko smo zapustili pot ob Pešnici, nas je čakala pot ob glavni cesti, ki je vodila do šole Hruševec. Po varnem prečkanju ceste smo hodili po skoraj prazni stranski cesti, ki se je počasi dvigala. Mnogo učencev je dobilo težko sapo. Po ozki cesti je bil lep pogled na travnike, ob okoliških hišah je bilo polno jesenskih rož. Zraven pa so nam delali družbo seveda najboljši prijatelji. Po krajšem vzpenjanju se je asfaltna pot spremenila v makadamsko. A to ni motilo nobenega. Od daleč smo že zagledali rojstno hišo Franja Malgaja, borca za severno mejo, zavednega Slovenca, ki je bil rojen v okolici Šentjurja leta 1884 in umrl tragične smrti leta 1919 na Tolstem Vrhu. Za sabo je pustil izjemen vtis in dokazal, kako pomembno je zavedanje, da si Slovenec. Še danes in še dolgo bo vzor mnogim Slovencem. Po dolgem premisleku o Malgaju smo ugotovili, da je bil skromen, vendar zaveden Slovenec. Nato smo se odpravili naprej. Seveda brez hrane in pijače ta izjemen pohod ne bi bil izjemen. Seveda niso manjkale sladkarije, ki smo jih z veseljem snedli. Potlej smo le odšli v dolino k čistilni napravi Šentjur, brez katere Šentjur ne bi bil tako lep, kot je. Med hojo do naprave smo se pogovarjali o različnih stvareh, kot so Franja Malgaj, šola, testi in seveda tudi video igrice. Po pol urni hoji smo prišli do čistilne naprave, ki se skriva na obrobju Šentjurja. Naprava, namenjena čiščenju vode, je bila zgrajena leta 2010 in še vedno izgleda odlično. Pred ogledom so se naši učitelji odločili, da je čas za malico. Iz nabito polnih nahrbtnikov smo potegnili sendviče, štručke in pijače. Po malici so nas povabili na ogled dveh čistilnih bazenov. Povedali so nam par zelo zanimivih stvari. Tudi postopek čiščenja so nam predstavili. Najprej iz vode odstranijo vidne delce. Voda brez delcev se odpravi v dva velika bazena, kjer se začne biološko čiščenje. Bolj natančno rečeno – voda se v bazenih organsko razkroji. To naredijo tako, da so v bazenih mikroorganizmi, ki se prehranjujejo z umazanijo, torej jo razgradijo. Vodo nato pošljejo v drug bazen, kjer se voda še dodatno prečisti s posedanjem.  Potlej učiščena voda potuje v reko Voglajno. In tako smo izvedeli še eno dobro stvar o Šentjurju. Po ogledu bazenov so nas zaposleni povabili še v prostore, v katerih je bil laboratorij ter nadzorna soba. Vse to smo si lahko ogledali in izvedeli še nekaj. Zadnji del pohoda je sestavljal obisk Rozalije. Noge so bile že malo utrujene in boleče, vendar smo ob vseh pogovorih in debatah hitro pozabili na vse slabo. Ob poti na Rozalijo smo se ustavili pri gozdni žagi. Na žagi so nas lepo sprejeli. Odločili smo se za okrepčilo, saj je bila lakota zaradi hoje vse močnejša. Lastnik žage nam je povedal, kako deluje njihova žaga. Ugotovili smo tudi, da je žaga blizu reke, kar posledično pomeni, da so nekoč, ko še elektrike ni bilo, žago poganjali z vodo. Zdaj pa še vzpon na Rozalijo. Med potjo smo srečali tudi z železnico, ki smo jo morali zelo previdno prečkati. Med tem so se sicer tudi dvakrat zasvetile luči, ki pomenijo prihajajoči vlak. Tako je bil tale vlak kar mala dogodivščina. Takoj zatem pa se je začel že prej omenjeni vzpon. Hoja je bila kratka, vendar tudi strma. Pot je bila v večini v senci gozda, kar nam je zelo olajšalo delo. Na vrhu je bil cel pohod poplačan z lepim pogledom. Hitro smo se odpravili navzdol, prišli do začetne poti ob reki Pešnici in naš pohod se je počasi vlekel proti koncu. Pred našo ljubo šolo smo končali s pohodom. Veseli, vendar žalostni, da je našega druženja konec.  Zanj se moramo zahvaliti našim potrpežljivim učiteljem, ki jih velikokrat spravimo ob živce. … Ampak danes jih nismo.

Martin Artnak