Kako je mesto Celje ostalo v večnem spominu?

Mesto Celje je nam najbližja mestna občina, ki je tu že od keltske dobe. Skozi zgodovino se je razvijalo in večalo. Iz starejše keltske in malo novejše rimske dobe je v spominu ostalo veliko materialnih ostankov, za obdobje novejše zgodovine (prva svetovna vojna in druga svetovna vojna) pa so podobo kronistov dobili fotografi in slikarji. Za njimi je ostalo veliko slik in fotografij, ki pa nam povejo veliko več kot popisane strani. Dajejo nam vpogled, kako se je razvijalo mesto in kako so se skupaj z mestom spreminjali tudi ljudje.

Na tehniškem dnevu smo se učenci podali v stekleni fotografski atelje celjskega fotografa Josipa Pelikana.

Josip je bil prvovrstni fotograf Avstro-Ogrske, ki je s svojimi slikami shranil mesto Celje v večni spomin. Rojen je bil 9. decembra 1885 v Trbižu, ki mu Italijani pravijo Traviso. Tu je razvijal ljubezen do fotografije. Svoje izvrstno fotografsko znanje je pridobil že v otroštvu od očeta in ga kasneje nadgradil še na Dunaju, kjer je obiskoval fotografsko šolo in vzporedno upravljal prakso v fotografskem ateljeju Brigitte. S svojim svežim znanjem se je vrnil v Idrijo, kjer je za kratek čas pomagal pri  fotografskem delu svojega očeta.

1. oktobra 1906 je služil vojsko pri cesarju in se 1. novembra 1909 vrnil v Idrijo.

Že po naravi mu je bila blizu telovadba, družabnost in narodna zavednost. Tako ga je hitro pritegnilo sokolstvo, ki ga je takrat vodil Engelbert Gangel. Na sokolskem nastopu v Brežicah je spoznal Lebarjevo Marijo, s katero se je tudi leta 1910 poročil.

Po očetovi smrti leta 1912 se je dokončno osamosvojil in s steklenim ateljejem v Brežicah začel svojo kariero. Tam se jima je čez leto dni rodila hčerka Nada.

Le dve leti kasneje se je začela 1. svetovna vojna, v kateri je bila poklican v vojsko ,kjer je v manjšem madžarskem mestu upravljal delo fotografa. Po vojni se je vrnil nazaj v Idrijo, od koder se je zaradi spora s fašisti preselil čez državno mejo najprej v Žiri, potem pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah in se nato leta 1920 za stalno naselil v Celje. Tam je odkupil hišo profesorja Jarca in zaradi težav z denarjem začasno najel, kasneje pa odkupil zraven stoječi stekleni atelje bivšega fotografa Johanna Martina Lenza. Atelje je izjemno pomemben arhitekturni in kulturni spomenik ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetovnem merilu, saj sodi med redke v celoti ohranjene steklene ateljeje na svetu in je edini ohranjen v Sloveniji. Ko je ob prihodu v Celje dobil obrtniški list, se je začela njegova bogata sedeminšestdesetletna fotografska kariera.

V svojem ateljeju je mojster Pelikan ustvarjal portretno fotografijo, ki so jo hvalili ne samo domači, ampak tudi tuji strokovnjaki. Postal je tako rečeno pojem za dobro fotografijo. V Celju se jima je leta 1922 rodila hčerka Božena.

V Celju takrat ni bilo samo enega fotografa, ampak jih je bilo več. Med vsemi pa je bil Josip edini, ki je poleg portretne fotografije delal tudi izven ateljeja, kjer je fotografiral arhitekturo mesta Celje, planine, industrijo in dokumentarno gradivo (obdobje med 1. in 2. svetovno vojno in povojni časi). Po njegovi zaslugi imamo danes podatke o razvoju mesta Celje in o dogodkih med 2. svetovno vojno.

V takratnem času je bilo med fotografi v modi, da so imeli fotografi veliko podružnic in si s tem povečali promet. Tako je imel Josip Pelikan kar dve podružnici. Ena je bila v Rogaški Slatini, druga pa v Dobrni.

Poleg portretiranja in svojega dela je dobival naročila tudi od lastnikov tovarn Cinkarna, Vesna, Emo, Rebekova tovarna tehtnic. Želeli so, da bi fotografiral notranjost.

Med 2. svetovno vojno je bil odpeljan v zapor in kasneje s skupino ujetnikov premeščen v Maribor. Po vojni je svoje fotografsko delo nadaljeval, ampak je v vmesnem času moral delo prekiniti zaradi zloma kolka.

Josip Pelikan je bil zelo splošno razgledan in vedno v koraku s tehnologijo. To lahko potrdimo s kamerami Leica, ki so bile v tem času najsodobnejša oprema.

Do svoje smrti 18. junija 1977 je izučil veliko fotografov in naredil neprecenljivo zapuščino fotografij in materialnih dokazov. K večnemu počitku so ga položili 21. junija 1977, njegovo delo pa sta nadaljevali njegovi hčerki, pomagala pa jima je njuna mama.

V arhivu ateljeja je danes še veliko slik, s katerimi si zgodovinarji pomagajo pri preučevanju zgodovine Celja.

Matija Lakner

image image1 image2

 

Share on Facebook